>>> ! ! ! >>> NAHAJATE SE NA SPLETNI STRANI RAZPISA SEJALEC 2004-2010.

>>> ! ! ! >>> OD LETA 2011 DALJE JE objavljen na: http://www.btps.si/default.aspx?lng=sl

13. mar. 2007

Lectarska delavnica v gostilni Lectar

Naša hiša stoji sredi srednjeveškega trga v Radovljici in je stara 500 let. V začetku je pripadala grofu Thurnu, leta 1766 pa je v njej odprl Lectarsko delavnico, medičarstvo in svečarstvo, Jakob Krivic. Sam je doživel častitljivih 90 let. Z obrtjo je nadaljeval njegov sin Janez Krivic, ki je po 56 letih, leta 1822, odprl tudi gostilno, ki pa se jo je avtomatično prijelo ime Lectar. Nekaj časa sta delovali obe obrti, potem pa je Lectarska delavnica počasi ugasnila, gostilna pa se je obdržala vse do danes.

Z ženo Lili Andrejaš sva prišla k Lectarju (v najem) v začetku leta 1990 in moram reči, da sva se takoj počutila domače. Na delo sva se vrgla z veliko vnemo, kar je začelo prinašati rezultate med drugim tudi največjega, da sva že lastnika Lectarja. Seveda, kot gostilna Lectar smo potrebovali tudi lectove srčke in druge izdelke iz lecta, po začetnem iskanju sva našla lectarsko delavnico Vere in Georga Peischl Škrajnar, od katerih sva celih 18 let kupovala lect. Že na začetku naju je prešinila ideja, kako bi bilo lepo, če bi nekdo ob vhodu v gostilno delal lect. Seveda pa nisva mogla nikjer dobiti recepta, kajti lectarija je bila vedno strogo čuvana družinska in cehovska, skrivnost. Prišlo je obdobje garanja in odplačevanja, tako, da smo na to malo pozabili. Leta 2000 pa sta se začela Vera in Georg odpravljati v pokoj. Z Lili sva ju vprašala, češ, če ne bo nihče nadaljeval vaše obrti, bi midva z veseljem Lectarsko delavnico pripeljala spet "domov". Po petletnem razmisleku sta se končno odločila in sta nama predala vse, tako samo sto let staro delavnico (začel je namreč že Verin dedek Janez Škrajnar), kot vse znanje, recepture in skrivnosti.

Začetek poslovanja, oziroma konec uvajanja, je 10.12.2006, kar je dokazljivo z uradnim odprtjem v sodelovanju z občino Radovljica, ravno na Linhartov praznik. Dogodek je bil tudi medijsko zelo zanimiv, tako, da so objavljali: Slovenske novice, TV 1, radio slo, Dnevnik, Nedelo ter razni lokalni časopisi…

Inovacija je sama Lectarska delavnica, ki smo jo, natanko po 240 letih, spet oživeli v naši hiši. Ker ne bi nihče iz družine Škrajnar Peischl nadaljeval te obrti bi šla le-ta zagotovo v »drva«, znanje pa v pozabo, tako, da to ni samo lokalnega pomena, ampak tudi širšega in zgodovinskega. Seveda smo s tem našim gostom-turistom ponudili nekaj resnično zanimivega, kajti zadevo si lahko ogledajo v živo. Redno smo zaposlili tri delavke in te se preživljajo od lectarskih izdelkov, tako, da se v delavnici zares dela in ni samo malo »krašenja« za turiste.

Predlog je nov in drugačen tudi zaradi tega, ker smo starinsko delavnico ne le oživeli, ampak deluje, kot muzej – v živo. Kar pa je kolikor mi vemo edinstven primer v Sloveniji, da neka delavnica zares deluje vsak dan in da to lahko ljudje vedno gledajo (pozimi ne delamo ob torkih). Novost je tudi sinergija med našo gostilno, v katero že tako ali tako pride veliko ljudi, katerim lahko sedaj ponudimo nekaj novega in pa novih ljudi, ki prihajajo zaradi Muzeja Lectarske delavnice in se mogoče usedejo tudi na kosilo, če se pa ne danes, pa so videli originalno hišo in bodo prišli drugič. Zelo dobro pa se naš Muzej vključuje v staro mestno jedro Radovljice, kajti sedaj je dobila svojo nekdanjo podobo prva hiša. Z ženo Lili imava namreč dolgoročno idejo, da bi se v več hiš na starem trgu vrnili »TRŠKI MOJSTRI« in bi delali, kot nekoč… Seveda smo naš muzej tudi uradno prijavili ter se vključili v Muzeje Radovljiške občine in s tem tudi širše.

Zakaj smo uspešnejši? Uspešnejši smo že zaradi zgoraj omenjene sinergije z gostilno Lectar, s starim mestnim jedrom, Bledom… Je pa lectarska dejavnost narekovala tudi prodajo, ki ni gostinska in smo se zato doregistrirali za trgovinske dejavnosti, kar pa nam je kar naenkrat odprlo vrata v širni svet. Najprej je bilo zamišljeno, da bomo prodajali samo v naši hiši, sedaj pa smo že dogovorjeni s petimi trgovinami, v katerih bodo imeli naše proizvode, pa še naprej se dogovarjamo, tudi internetna prodaja je v pripravi.

Za medije je delavnica in sam način, kako smo jo odprli v obliki muzeja, zanimiva, kar gotovo tudi botruje temu, da smo uspešnejši, kot smo bili. Torej iz majhne ideje, da bi pri vratih nekdo krasil srčke, je nastal muzej, trgovina, vrata so se odprla tudi navzven… Prepričani smo, da bo sčasoma tudi ekonomsko zelo opravičljivo in donosno. Predvsem pa smo ponosni, da v naši hiši lastnoročno, na star tradicionalen način izdelujemo originalne slovenske spominke.

http://www.lectar.com/

Ni komentarjev: